Že od malih nog sem bil planinec, saj so me starši večkrat peljali na okoliške hribe in tudi v visokogorje. Na Triglavu sem bil prvič pri sedmih letih, kolikokrat sem se vse skupaj povzpel na njegov vrh, pa že davno ne štejem več – bile so namreč sezone, ko je bil vrh moj tudi po trikrat na mesec. Kot odrasel sem se začel ukvarjati tudi z alpinizmom, sedaj, ko jih štejem že 65, pa so mi enostavnejše poti v gore spet bolj pri srcu. Kako se v gorah poskrbi za spanje, na kako kvalitetnih ležiščih se spi in kakšno udobje prinašajo skupinska ležišča, si preberite v nadaljevanju članka.
Lahko bi rekel, da sem večji del svojega življenja preživel v šotorih in planinskih kočah, in sem bolj poredko spal doma – moje ležišče v zakonski postelji je bilo večkrat prazno, kot zasedeno, a se je žena s tem pač sprijaznila.
Kadar sva bila skupaj, sva izkoristila vsak trenutek, kadar sem bil v hribih, pa sem bil tako v glavi kot v duhu pač popolnoma drugje. In če je bilo moje ležišče doma prazno, je bilo zagotovo polno eno ležišče več v planinski koči – koči, v kateri ni bilo pomembno, da nimaš zasebnosti, nimaš svoje postelje, nimaš kopalnice. Pomembno je bilo leto, da nosiš v srcu ljubezen do gora.
Prav zaradi tega, ker so gorske koče znane po skupnih ležiščih, ki marsikomu ne ustrezajo, so me moji otroci od nekdaj dražili, da verjetno spim kot top. Da ne slišim smrčanja drugih, da bi mi lahko med spanjem izmaknili vse, kar imam, paše vedel ne bi. Morda res – a kadar si utrujen od lepote gora, ki ti je popolnoma prevzela srce, in kadar noge nočejo več čutiti korakov pod podplati, je kakršno koli ležišče sprejemljivo. Ljudje namreč ne potrebujemo veliko materialnega: malo hrane, nekaj toplih oblačil in prostor, kamor lahko ležemo, da zaspimo. Potrebujemo pa veliko tistega, kar je nematerialno: ljubezni, lepote, očaranosti, navdušenja. In tega sem se naužil v polni meri.
O nas