Zgodovina ričeta sega v rimske čase, ko so kuhali močnate huje iz ješprenja, ki je ena izmed glavnih sestavin ričeta. Na slovenskih tleh se je začel ričet omenjati v 17. stoletju in sicer v Valvazorjevih zapisih. Ričet je ena takšna krasna enolončnica, ki je zelo nasitna, sploh, če se skupaj z ričetom kuha še kakšen kos prekajenega mesa ali pa npr. kranjska klobasa in če se zraven poje še kos ali dva domačega kruha. Ričet se še posebej veliko kuha v zimskih mesecih. V finih restavracijah ga je težko dobiti, v kakšnih podeželskih gostilnah ali planinskih kočah pa ga imajo na meniju vsaj 1x na 14 dni.
V kolikor se boste lotili kuhanja ričeta doma in v kolikor boste uporabili domači suh fižil, ga boste morali dan prej namočiti v hladni vodi. Naslednji dan je potrebno sprati fižol, zamenjati vodo in kuhati fižol toliko časa, da se zmehča. Česen in slanino na drobno narežemo. V lonec brizgnemo nekaj olja in prepražimo česen. Dodamo žlico zaseke in žlico moje, ter ves čas mešamo in sicer tako dolgo, da moka nekoliko porumeni. Dodamo mleto rdečo papriko in prilijemo 2 dcl hladne vode. Mešamo tako dolgo, da se sestavine povežejo in da nimamo grudic. Ječmen operemo pod hladno vodo. Ješprenj dodamo v lonec skupaj z odcejenim fižolom.
Dodamo lovorjev list, začinimo s soljo in poprom prilijemo še 1 l tople vode, dodamo narezano korenje in 1 žlico paradižnikove mezge. Posodo pokrijemo s pokrovko, zmanjšamo temperaturo na štedilniku in kuhamo ričet še okoli 45 minut oziroma toliko časa, da fižol in ješprenj zmehčata.
Za boljši okus ričeta je priporočljivo kuhat ričet skupaj s kosom prekajenega mesa. Ričet postrežemo v skledice. Zraven priložimo rezino svežega domačega kruha. Tako kot večina enolončnic je tudi ričet veliko okusnejši naslednji dan po kuhanju.
O nas